Pa je...

...vsega konec... Ne morem verjeti. Včeraj, je bila valeta.. Toliko solz je bilo pretočenih, da enostavno, nisi mogel ostati ravnodušen, tudi, če si še tako obljubljaš da ne boš jokal.
Danes pa je sledilo naslednje: podelitev rož, poslavljanje od prijateljev, učiteljev.. Ne. Ni bilo lahko. Nikoli ni bilo. Tovarišici, smo dali lepo darilo (barbara čestitke ;D),in potem je sledil njen govor, kjer nisem moga zadržati solz. Enostavno nisem zmogla. Potem mi je rekla naj neham, ker sem videla, da je šlo še njej na jok, zato sem nekak nehala jokati. Ko smo hodili po šolskem hodniku pa sva spet s Tjašo bruhnili v jok. Kar ne moreva verjeti, da se po dobrih 10 letih, več ne boma videvali vsak dan.
In ko smo prispeli do splavarja,in v Santa Lucijo, so nastale tele fotografije.



















9.A!!!!!
Nekateri ljudje ne vedo, da so dar z neba in kako pomembno je, da so preprosto tu. Nekateri ljudje ne vedo, kako dobro dane, da jih lahko samo vidimo, kako tolažeče deluje njihov nasmeh in kako revni bi bili brez njih. Vedeli bi če bi jim to povedali.SEDAJ VESTE!!
RADA VAS IMAM!!!!