And i wonder...

Ura je pol desetih zjutraj. Zazvoni telefon in pogledam kdo kliče. Tjaša. Odločim se, da se ne oglasim. Odnehala je. Čez minuto mi spet zazvoni telefon. Tokrat se ji oglasim, ker me je zanimalo, kaj je tako pomembnega.
Nič ni pomemnega. Samo vesela je. Nič drugega. A ni to lepo?
Včasih, bi tudi jaz bila tako vesela, kot je ona danes. Pa se da? Se resnično da biti tako vesel, da bi objel ves svet?
Nekateri verjamejo, da se da. Na radiu ena poslušam soseda. Poskušata nasmejati poslušalce. Mene ne uspeta. Nažalost.
Včeraj sem prišla domov iz Ljubljane. No, že prej sem bila doma, samo včeraj sem šla na Brežice, moje mesto. Malo sem opazovala in videla precej zaljubljenih parčkov, ki so še "šetkali" po mestu in zavzeto gledali na oder. Vprašala sem se:"ali bom kdaj tako ljubljena kot je on/a?" Nažalost se mi to dogaja. Mislim, da nisem ljubljena. Vsi samo iščete na meni ali pa na komu drugemu napake. Poglejte malo okoli sebe ljudje. Mislite, da ste vi kaj drugačni?? Vsi imamo napake. Če ne iste, pa drugačne.
Nihče ni popoln.
In vi to veste!
Prilagam, pa še eno svojo najljubšo pesem, ki sem jo že enkrat dala na blog, ampak samo besedilo. Tukaj je tudi videospot pesmi Ko sneži, ki jo poslušam v najtežjih trenutkih

Še pogrešam tvoj vonj in glas,
še kot da ne mineva čas,
vsak tvoj dih je v meni skrit,
lesk v očeh, vsak nasmeh,
še na tvoji blazini spim,
ovita v samoto več ne zdržim,
krik v snegu spet zaduši,
da me manj boli,
ker te ob meni ni...

Najbolj te pogrešam, ko sneži,
ko se sneg pomeša s solzami,
ko je mraz v obraz,
ko ustavi se čas,
ko te ni, mene ni.

Najbolj te pogrešam, ko sneži,
ko se sneg topi med solazami,
v beli noči stojim,
skrivam, da se bojim,
da nikdar več ne bo tako lepo.

Še na tvoji blazini spim, hoo,
ovita s samoto več ne zržim,
krik v snegu spet zadušim,
da me manj boli,
ker te ob meni ni...

Najbolj te pogrešam, ko sneži,
ko se sneg pomeša s solzami,
ko je mraz v obraz,
ko ustavi se čas,
ko te ni, mene ni.

Najbolj te pogrešam, ko sneži,
ko se sneg topi med solazami,
v beli noči stojim,
skrivam, da se bojim,
da nikdar več ne bo lepo...

Haa... najbolj te pogrešam, ko sneži,
ne bo lepo, ko se sneg pomeša s solzami,
ko je mraz v obraz,
ko ustavi se čas,
ko te ni, mene ni iii...

Najbolj te pogrešam, ko sneži,
ko se sneg topi med solazami,
v beli noči stojim,
skrivam, da se bojim,
da nikdar več ne bo tako lepo.

Najbolj te pogrešam, ko sneži.