Še malo

Sigurno si zdaj mislite: Evo nje... spet piše neke depresivne poste.. ampak, kaj naj naredim ??
Še malo. Še dobrih 8 dni, ko konca naše 8-letne dogodivščine. Zadnjič sem malo brskala po spominu pa po slikah.. Če vam povem po pravici, mi gre karna jok, ko se spomnim, da se bomo v četrtek za vedno razšli. Sevede, se bodo drugiše videvali z drugimi v gimnaziji. Kaj pa jaz? Jaz pa grem. Grem iz teh Brežic in grem iz njihovih/vaših življenj. Kdo ve? Mogoče se me čez 10 let ne boste niti spomnili več ali pa celo še manj. V četrtek bo valeta. Mi pa sploh še ne vemo kaj imamo za program. Takrat, bo zadnjič, da se bomo videli z vsemi učitelji, učenci in moram priznati, da jih bom pravzaprav pogrešala. Ja, prav ste prebrali. Pogrešala. Čeprav govorimo vedno nekaj čez učitelje, kako jih sovražimo in tako naprej, se mi zdi, da jih imamo radi.
Še dobra 2 meseca in odidem od tukaj. Mislite, da mi je lahko? Celo svoje življenje, sem preživela tukaj. V mojem domačem kraju. V mojih Brežicah. Med mojimi najboljšimi prijatelji. Sedaj moram izkoristiti priložnost in jim povedati(oni že vejo kdo so), da vas imam zelooo rada in vas bom zelloo pogrešala. Upam vsaj, da se bomo kaj dobivale med vikendi.
Se spomnite Vladota? To je bilo nekaj.. Pravzaprav, smo samo en dan razmišljali, kako se bomo sporazumevali, ker ni znal kaj dosti angleščine, slovenščine pa še manj. Pa Doris? Ko je prišla v 3.razred, se je najbolj razumela z Barbaro, kajti tudi ona, se mi zdi ni imela kaj dosti prijateljev takrat.
Jaz iskreno upam, da se med seboj ne bomo pozabili in se bomo z veseljem še kdaj dobili, pa čeprav samo pozdravček, bo zadostoval.
Toliko za zdaj!
VEDITE, DA VAS IMAM RADA!