zdei bom pa še js mal spregovorila o temi prijateljstva... verjetno se sprašujete zakaj. ob besedi prijatelji, vsi pomislimo, na osebe, ki jim lahko zaupaš, ki te podpirajo do konca svojega življenja, ki te podpirajo pri odločilnih trenutkih, osebe, ki ne izdajo skrivnosti in osebe, ki so ob tebi, ko jih najbolj potrebuješ... pa je tako??spregovorila sem o tem, ker se mi zdi, da sama nimam prijateljev. ne, imam jih. ampak ne tiste prave.. nimam prijatelja, ki bi mi stal ob strani, ko bi ga najbolj potrebovala. mogoče je tudi to krivo, ker nikomur nič ne povem kaj se dogaja v mojem življenju. medtem, ko se moje življenje počasi ruši, nimam nikogar za tolažbo, razen staršev.. ampak, vsi veste kako je... nimam osebe, ki bi me objela ob teh trenutkih, ki bi mi svetovala, kako se boriti proti tem. resnično vam povem, da še sama ne vem zakaj pišem o teh stvareh. verjetno, ker sem se samo želela nekomu izpovedati. težko mi je že od otroštva... kai vse sem preživela ko sem bila mala... prepire svojih staršev, ločitev, selitev osebe, ki jo imam najraje v svojem življenju in se takrat nisem imela možnosti niti poslovit od nje. včasih sploh ne vem, če ima moje življenje sploh še smisel... res ne vem.. morda, bi bilo najbolje če me sploh več ne bi bilo... tako se bi vse spremenilo... tako vsaj ne bi bila več nobenemu v napoto..............

ampak kar je, je....

**cmok**

in hvala vsem, ki me podpirate